DAN MRTVIH

Mislim, da danes se nisem mogel izogniti pisanju na Buioblogu. Kaj si pričakujete od enega, ki ga imenujejo 'Tema' in na desktopu je postavil sliko, ki nosi naslov »Toteninsel« (otok smrti)!

Poleg tega ljubim paradokse in kako bi lahko spregledal dejstvo, da v razdalji nekaterih ur je bilo več živih kot mrtvih na pokopališču in več mrtvih kot živih v baru pri Elvjotu! Ob mrličih v baru pa so tavali v čarovniških plesih pravi Nosferatu (Tisti, ki niso mrtvi in še manj živi), ki pa namesto krvne tekočine, se hranijo z drugo vrsto tekočin.

Nedaleč od nas, blizu koprskega pokopališča, pa je že na nogah brežanska nekropola, ki ima obliko belega šotora. Tu naši Vampirji bodo srkali sladko tekočino z nasmejanim soncem nad glavo. Ta tekočina pa pospeši parasitsko kri in občutek samote, tako vampirji iščejo še mamilo, ki bi segrelo vampirsko srce, ki je bilo prevečkrat umorjeno. Ime mamila? Nekateri ga imenujejo ljubezen, drugi seks tretji pa se bojijo celo omeniti kaj takega.

Eros-tanatos sta od vedno močno vezana. V obeh so poleg tega prisotne rože: vrtnice pogostoma, krizanteme vedno. Baudelaire pa je celo izumil rože zla, ki veljajo za pravi spomenik o poroki med smrtjo in ljubeznijo, ki plešeta z mrliči v veselih maskah in z nasičenimi keligi strupa v rokah. Ljubezen in smrt svobode. Ljubezen za katero strmimo dokler je ne dosežemo in spet smo pri mamilu, katerega smo jetniki. Kierkegaard je trdil, da je ta čas poroke, ker smo še omamljeni in ne računamo s prihodnostjo. Prihodnost, kjer od mamila bi lahko ostal samo strup in samo verige poroke bi nas lahko obdržale, kot so Odiseja obdržale pred privlačnim petjem siren. Danes sirene ne ubivajo več mornarjev, čeprav so ostale zapeljive. Kvečjemu danes sirene pojejo pri Marii De Filippi, ali za Vampirjema, ki se gresta odžejat v Gročano!