ROMANTIK IN IZGUBLJENA SENCA – Alegorična pravljica

Ob sončnem zatonu človeške sence izginejo. Kakšna novost?! Toda pomislite, če bi se prebudili ob čudovitem dnevu in ne bi zasledili vaše temne življenjske soproge.

Nekateri bi se pač začudili in bi namreč pomislili, da mogoče tudi sence ne slišijo budilke; z druge strani bi bilo razumljivo, saj ves dan zasledujejo več ali manj pametne ljudi, medtem ko so ponoči proste in se lahko zgodi, da zabredejo v bučen žur ali rekreacijo z lepo senčko.

Nekateri drugi pa bi rekli: »Senca je pač ženskega spola in je zaradi tega ciganskega porekla!« in nadaljevali življenje brez nje. V primeru potrebe bi si jo nekje nabavili in če bi preveč stala, bi si jo najeli!

Romantik pa je čuden človek! On ne razmišlja racionalno, saj ura na njegovem zapestju pravi, da je šesta in četrt od leta 2000, toda on je ni zamenjal, ker je navezan nanjo! V denarnici romantika boste celo našli sliko njegove prve pubertetniške ljubezni, ki je verjetno šla v pokoj pred leti. Tak poseben človek je romantik. In prav njemu se je pripetilo.

Vstal je od spanja in TRAGEDIJA! Panika se je pojavila na njegovem obrazu. Zaloputnil je vrata in taval po vseh ulicah in stavbah, ampak brez sreče. Popoldne se je vsedel na nek travnik in skušal vsaj uživati ob soncu. TRAGEDIJA! Sončni žarki ga niso segreli! Pobral je cvet in ga povohal, toda nobenega vonja ni občutil ! Iz majhnega zvočnika nežna melodija je prihajala. Šla je skozi njega, toda telo jo je izbruhnilo brez prebave. Hotel je jokati, a solze so izhlapele. Roke so se tresle. Sonce je padlo v Jadran in ob njem se je pojavila senca, čeprav ni bila senca! Ponoči se je prebarvala z lučjo in oblekla s toplim ognjem sonca! »Kje si bila?« vpraša romantik. »Čepela sem ob tvojem mrzlem truplu!«